sreda, 6. november 2019

Punjert, castello »perduto« dell'alta val Rosandra


La val Rosandra è stata abitata fin dalla Preistoria, ma solo al periodo Protostorico risale la costruzione delle prime opere fortificate, attività che e proseguita ininterrottamente praticamente fino ai giorni nostri.

Se ristringiamo il campo al solo medio evo, posiamo cosi trovare nella valle i relativamente noti resti del castello di Moccò, del tabor di Draga e del castello di Vichimberch. A suo tempo esisteva anche una muda fortificata a Klanec, della quale però non si trovano più resti visibili.

Soffermiamoci un attimo sul castello di Vichimberch. Esso sorge sulla sommità del Žerjalski vrh (quota 390) e risale alla metà del XIII secolo, quando su autorizzazione del vescovo di Trieste fu costruito sul suolo triestino dal ministeriale goriziano Almerico di Carsperch. Il castello ebbe vita breve poiché venne distrutto dalle milizie triestine già nel 1361.

Pochi invece sanno, che sul colle Punjert (circa 450 m a SE di Vichimberch) si trovano i resti di una fortificazione molto più misteriosa. Il sito e stato notato dall'archeologo M. Župančič negli anni ’80 e segnalato all'Istituto per la tutela del patrimonio culturale della Repubblica di Slovenia, che applicò al sito e alla zona circostante il regime di tutela archeologica. A Punjert venne assegnato il numero di registro 16010. La descrizione disponibile e estremamente sintetica, quanto interessante e suscettibile di ulteriori indagini: “fortificazione medievale di piccole dimensioni con fossato difensivo ben visibile. Datazione: Medio Evo.” Nessun scavo o altra indagine invasiva venne o è stata svolta.

La posizione di Punjert e segnata col rombo rosso

L'associazione LIMES ha quindi deciso di operare sul sito con metodi non invasivi. La finalità era di capire se sul poggio denominato Punjert, circondato da un fossato di chiara origine artificiale, ci fosse stata un’opera fortificata, di quale probabile epoca, con quale funzione e, possibilmente, creare un rendering grafico della costruzione.

I rilievi topografici, oltre ad accertare la presenza del fossato e la presenza di alcune discontinuità sulla superficie pianeggiante del plateau, non hanno dato ulteriori risultati. Si è deciso quindi di procedere ad un’analisi della cartografia disponibile oltre, naturalmente, ad un’attenta ricerca bibliografica, ma senza nessun esito.

L’utilità del Lidar (Light Detection and Ranging) nel caso del sito di Punjert è emblematica: l’osservazione tradizionale dal cielo, per mezzo di foto aeree e satellitari non dava alcuna informazione di qualche importanza, mentre grazie al sistema Lidar si può vedere che il fossato (di lunghezza di circa 130 m) è di forma irregolare, mentre sul plateau si può intuire la presenza di una struttura grossomodo rettangolare della dimensione di circa 20 x 15 m.

Immagine Lidar del sito di Punjert

In considerazione di questi importanti indizi, nella ragionevole speranza che il terreno del plateau potesse celare ancora i tratti inferiori delle murature, si è deciso di procedere ad un rilievo georadar (GPR– Ground Penetrating Radar). Lo scopo era quello di analizzare il terreno per l’eventuale localizzazioni di strutture sepolte di possibile interesse archeologico.

L’indagine georadar nel sito ha confermato la presenza di strutture sepolte interpretate come porzioni di opere murarie. Queste strutture presentano una continuità (linearità) e sono di forme e dimensioni diverse. Dai rilievi si può notare che i resti delle strutture murarie hanno uno spessore poco inferiore al metro, ad eccezione del muro trasversale, posizionato a circa 2/3 della lunghezza del plateau che, con ogni probabilità, è congruente con il modesto “gradino” percettibile sul terreno. Considerato il maggior spessore di queste ultime strutture murarie, che arrivano a circa 1,5 m, e il loro posizionamento, si presume, con sufficiente certezza, che siano i resti di una torre di difesa.

Uno dei profili GPR con indicate le anomalie create da una struttura muraria sepolta

Dai risultati delle ricerche ci portano a credere che Punjert nasconda nel sottosuolo i resti di un piccolo castello medioevale. Probabilmente si trattava di una modesta fortificazione con una semplice cortina muraria (forse parzialmente lignea) e torre (semi)centrale difensiva. Punjert nel passato aveva una buona posizione strategica dalla quale poteva controllare le vie di traffico a quei tempi presenti nell'alta val Rosandra. Trattasi quindi di una fortificazione, che ha probabilmente difeso l’ex percorso che da Trieste, attraverso la val Rosandra, proseguiva lungo la linea di minima pendenza verso Mihele e Beka.

Ricostruzione grafica (ipotetica) di Punjert

In conclusione osiamo formulare tre ipotesi sull'origine e la datazione di Punjert. La prima vede una datazione del sito intorno all'anno 1000, quando sul Carso i Weimar fecero costruire una prima serie di fortificazioni, da cui ne consegue che Punjert fosse già stato distrutto o abbandonato già prima del XIII secolo, quando fu costruito il castello di Vichimberch. Data l’assenza di resti e tracce murarie in superficie, è molto probabile, seguendo tale ipotesi, che Vichimberch fosse stato costruito, almeno in parte, utilizzando i materiali di Punjert, poiché queste due località sono relativamente vicine e ben collegate tra loro. Secondo la seconda ipotesi Punjert darebbe stato il “campo” temporaneo delle milizie triestine, durante l’assalto del castello di Vichimberch. Questa tesi appare poco sostenibile, in considerazione della distanza dal castello target e dalla sua posizione, opposta alla probabile provenienza delle milizie triestine. Secondo la terza ipotesi, che appare quella più plausibile, Punjert sarebbe stato un propugnacolo, i.e. una fortificazione avanzata destinata ad implementarne la resa bellica del castello di Vichimberch e quindi ad esso coevo.

Si auspica che in un prossimo futuro si possa procedere ad una serie di indagini invasive che possano, sperabilmente, render più chiara l’origine di tale castello “perduto” nell'alta val Rosandra.

Per saperne di più:
Sapač, I. (2011) Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Kras in Primorje. Ljubljana: Viharnik.

Punjert, "izgubljeni" grad v dolini Glinščice

V dolini Glinščice je človek pustil svoj pečat že v prazgodovini, vidnejše sledi pa izvirajo iz bronaste in železne dobe, ko so na okoliških vzpetinah začela rasti gradišča. Grajenje utrjenih postojank se je od takrat naprej nadaljevalo praktično do današnjih dni, saj najmlajše izvirajo iz obdobja, ko je mejo z Italijo nadzorovala JLA.

Če se osredotočimo samo na srednji vek, lahko v dolini Glinščice najdemo ostanke Muhovega grad (Mokovo), tabora Draga (grad nad Botačem) in gradu Vinchimberch (Vikumberg). Svoj čas je bilo v Klancu pri Kozini moč najti tudi utrjeno mitnico, vendar za njo ni ostala nobena vidna sled. 

Ampak vrnimo se na kratko k gradu Vikumberg. Slednji leži na vrhu 390 m visokega Žerjalskega vrha in izvira iz sredine 13. stoletja, ko ga je z dovoljenjem tržaškega škofa, na sicer tržaškem ozemlju, zgradil goriški ministerial Almerik iz Karstberga. Grad je bil le kratkega veka, saj so ga že leta 1361 razrušile tržaške milice. 

Skoraj nihče pa ne ve, da na neizraziti vzpetini Punjert, ki se nahaja približno 450 jugovzhodno od Vikumberga, ležijo ostanki še ene mnogo bolj skrivnostne utrdbe. Njene skromne ostanke je v 80ih prvi opazil arheolog M. Župančič, ki je o svoji najdbi tudi ustrezno poročal Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Celotno območje je tako danes spomeniško zaščiteno in v registru kulturne dediščine nosi zaporedno številko 16010. Kljub temu pa je opis v registru s podrobnostmi zelo skop: “Opis: Utrjena srednjeveška postojanka manjšega obsega z dobro vidnim obrambnim jarkom. Datacija: srednji vek.” Vpisu v register namreč ni sledila nobena nadaljnja arheološka ali kakšna druga invazivna raziskava. Skrivnostni Punjert je torej kar vabil k nadaljnjemu raziskovanju.


Punjert je na karti označen z rdečim rombom

V društvu LIMES smo se torej odločili, da se bomo Punjerta lotili z modernimi neinvazivnimi raziskovalnimi metodami. Naš namen je bil ugotoviti, če se poleg še danes dobro vidnega obrambnega jarka na Punjertu nahaja še kaj drugega. Predvsem nas je zanimalo, če se pod površjem skrivajo ostanki zidanih struktur, ki bi nam lahko pomagali utrdbo umestiti v ustrezno časovno obdobje, opredeliti njeno funkcijo v prostoru in nam na koncu omogočili izdelavo hipotetične grafične rekonstrukcije objekta, ko je le-ta še stal.

Terenski ogled nam ni dal veliko odgovorov, saj razen obrambnega jarka in nekaterih neravnin na platoju vrh vzpetine nismo opazili nič relevantnega. Ravno tako nam ni dal nobenega odgovora temeljit pregled dostopne bibliografije in kartografije.

V primeru Punjerta se je LIDAR (Light Detection and Ranging) izkazal za zelo uporabno orodje, saj je zaradi poraščenosti kakršnokoli zračno ali satelitsko snemanje tega območja povsem brezpredmetno. Lidar posnetki nam tako razkrivajo, da je obrambni jarek dolg 130 m in da je nepravilne oblike. Poleg tega pa nam na vrhu platoja nakazujejo sicer nejasni obrisi rahlo romboidne strukture v približni izmeri 20 x 15 m.

Punjert na LIDAR posnetku

Upoštevaje te nove indice smo v upanju, da se pod površino travne ruše, ki danes pokriva vrh Punjerta, še vedno nahajajo ostanki zidov, smo se odločili, da območje pregledamo še z georadarjem (GPR – Ground Penetrating Radar). Naš cilj je bil najti ostanke linearnih zidanih struktur, ki bi nam pomagale določiti izgled izginule utrdbe.

GPR posnetki so pokazali, da se pod površjem nahajajo ostanki, ki jih lahko nedvoumno interpretiramo kot zidove. Poleg tega so te strukture različnih oblik in debelin. Večina zidov je tako debela nekaj manj kot meter, edina izjema je prečni zid, na približno 2/3 platoja, ki se v grobem ujema s komaj nakazano “stopnico”, ki smo jo opazili med terenskim ogledom. Glede na večjo debelino tega zidu (cca. 1,5 m) in njegovo lego v prostoru lahko upravičeno domnevamo, da je le-ta pripadal obrambnemu stolpu.

Eden izmed posnetih GPR profilov

Rezultati naših raziskav torej nakazujejo, da Punjert najverjetneje skriva ostanke manjšega srednjeveškega gradu. Najverjetneje je šlo za skromnejšo utrdbo ograjeno z enostavnim obodnim obrambnim zidom, ki je bil mogoče tudi deloma lesen, in močnejšim obrambnim stolpom, ki je bil pomaknjen proti severnemu delu utrdbe. Upoštevaje prisotnost številnih že davno opuščenih prometnic v zgornjem toku Glinščice lahko rečemo, da je imel Punjert  v času, ko je še stal, naravnost idealno strateško pozicijo za nadzor prometnih tokov, ki so preko doline Glinščice potekali od Trsta proti Mihelam in Beki.

Grafična rekonstrukcija utrdbe na Punjertu

Za zaključek naj si drznemo še formulirati tri hipoteze o izvoru in starosti Punjerta. Po prvi ga gre datirati v obdobje okoli leta 1000, ko je rodbina Weimar po Krasu gradila prve srednjeveške utrdbe. Če je ta hipoteza pravilna, je bil Punjert najverjetneje uničen ali opuščen že pred 13. stoletjem, ko je bil v bližini zgrajen grad Vikumberg. To bi tudi pojasnilo, zakaj na površini ni nobenih vidnih ostankov, saj bi bil v tem primeru lahko Vikumberg vsaj delno, zgrajen s pomočjo materialov iz Punjerta. Lokaciji namreč ležita relativno blizu ena drugi in sta med seboj tudi povezani s starimi potmi. Po drugi hipotezi je v času obleganja gradu Vikumberg na Punjertu stal začasni vojaški tabor tržaških milic. Ta hipoteza je malo verjetna, saj bi bila, glede na velikost, oddaljenost, prisotnost globokega obrambnega jarka in samo lego vzhodno od Vikumberka, gradnja tovrstnega objekta iz vojaškega vidika povsem nesmiselna. Po tretji hipotezi, ki je hkrati tudi najbolj verjetna, pa je na Punjertu stal t.i. propugnaculum, t.j. izpostavljen stolp gradu Vikumberg, katerega naloga je bila varovanje dostopa do osrednje grajske stavbe. V času nastanka Vikumberga so bili namreč tovrstni pomožni obrambni objekti zelo pogosti.

Le upamo torej lahko, da bo nekoč v prihodnosti na Punjertu prišlo tudi do “pravih” invazivnih arheoloških raziskav, ki bodo dokončno razjasnile še nerazrešene uganke tega “izgubljenega” gradu v zgornjem delu doline reke Glinščice. 

Nadaljnje branje:
Sapač, I. (2011) Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Kras in Primorje. Ljubljana: Viharnik.


torek, 5. februar 2019

Il confine ai "confini del mondo"

A sud della cima del Nevoso/Snežnik si apre, tra le fitte foreste, una serie di ampie radure pianeggianti note come Gomance, Čabranska polica e Klanska polica. Tra le ultime due, sulla quota 1143, si trovava il trifinio (triplice confine) tra l'Istria (Margraviato d'Istria), la Croazia (Regno di Croazia e Slavonia) e il Ducato di Carniola, al tempo dell'impero asburgico.

Posizione del trifinio su una carta topografica risalente al 1914.

Assai curiosamente, parte della linea di tale confine amministrativo, ricalcava esattamente il vicino Claustra romano, chiamato anche Vallo Liburnico, in direzione N verso Babno polje / Prezid e S verso Klana / Studena. La stessa linea di confine fu poi successivamente ricalcata sia dal confine tra Italia e Jugoslavia tra le due guerre mondiali e parzialmente l'odierno confine tra Slovenia e Croazia.


Agli inizi del ventesimo secolo la zona del Nevoso/Snežnik era comunque un po' meno selvaggia e dimenticata di quanto lo sia al giorno d'oggi. Esistevano infatti numerosi piccoli centri abitati più o meno saltuariamente da boscaioli, cacciatori, etc.

Sguardo sui dintorni del trifinio come si presentava agli inizi del ventesimo secolo.

I principali "centri", o meglio castelli, rifugi, case forestali e di caccia sul massiccio del Nevoso su una cartolina risalente al 1904.

Le foreste della Čabranska polica (settore Regno di Croazia e Slavonia) erano di proprietà del barone Ghyczy.

Anche se le vicende belliche della prima guerra mondiale non coinvolsero direttamente la zona, i suoi postumi portarono comunque a uno totale sconvolgimento della precedente situazione. Gomance, Čabranska polica e Klanska polica divennero parte del Regno d'Italia e nella zona apparve un confine strettamente presidiato.

Carta topografica italiana indicante il corso del nuovo confine. Curiosamente vi sono segnati anche i resti del limes romano.

La nuova situazione politica porto con se anche maldestri tentativi d'italianizzazione dei toponimi locali che portarono a non poca confusione.


Casa forestale sul altopiano (Ciabransca; Cabrasca) su una cartolina risalente al 1930. Interessante il camion Fiat (probabilmente un Bl 18).

Come già detto prima dopo la delimitazione del nuovo confine questo fu strettamente presidiato sia dalla milizia di confine che dalla guardia di finanza. Il presidio della frontiera porto con se la necessita di costruire numerose caserme. Difficile stabilire quante esattamente ne furono costruite in nella zona del Nevoso/Snežnik. Durante le nostre ricerche siamo riusciti a identificare le seguenti:
- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Pian della Secchia
Caserma Guardia di Finanza Ciabransca
- Caserma Milizia MVSN Ciabransca
- Caserma Guardia di Finanza Monte Cifri (Cifre)
- Caserma Milizia MVSN Monte Melise (Melišje)
- Caserma Guardia di Finanza Quota 909 (Brgudac presso Studena)
- Caserma Milizia MVSN Dolina dei Noccioli (Leskova dolina)
- Caserma Guardia di Finanza Dolina dei Noccioli
- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Dolina dei Noccioli
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)


In concomitanza con le caserme furono costruiti anche numerosi bunker, posizioni d'artiglieria, fossati anticarro e campi d'ostacoli anticarro di cemento. 

Nonostante questa forte militarizzazione la zona Nevoso/Snežnik del negli anni 20 e 30 visse un breve ma intenso periodo di sviluppo turistico. Klanska polica divenne infatti per un breve periodo un popolare centro sciistico completo di trampolino per il salto con gli sci. C'erano ben 2 strutture d'accoglienza turistica aperte tutto l'anno: la popolare capanna Angheben e il più signorile rifugio Guido Rey. Durante questo periodo Klanska polica fu teatro di numerose gare sciistiche.

Partecipanti a una gara sciistica in sosta davanti alla capanna Angheben.  

L'affluenza di gente in zona, sia militari che turisti, porto con se anche all'apertura di un piccolo negozio a Gomance.


Il centro turistico di Klanska polica perse comunque di popolarità già verso la fine degli anni trenta. 

Oggi delle allora esistenti strutture sia turistiche che militari non rimangono che pochi resti. Dopo la seconda guerra mondiale e la scomparsa del confine queste strutture furono, tranne che in pochi casi, abbandonate e lasciate al declino o addirittura intenzionalmente rimosse. La zona del Nevoso/Snežnik tornò cosi ad essere il "regno" dei boscaioli, dei cacciatori e degli amanti della natura selvaggia che neanche il susseguente nuovo confine tra Slovenia e Croazia riuscii nuovamente a turbare.

Una delle poche strutture "riciclate" e la caserma in cima al Brgudac presso Studena che al giorno d'oggi funge come casa di caccia. Questo edificio sorge curiosamente proprio nel punto dove i confini amministrativi austriaci, confine tra Italia e Jugoslavia e vallo romano (Clausta) si sovrapponevano perfettamente.

Posizione del confine amministrativo su una carta topografica risalente al 1914.

Nei pressa della casa di caccia e anche possibile visitare un bel tratto del Claustra recentemente restaurato.


Fonti:
www.lokalpatrioti-rijeka.com
https://www.kamra.si

Meja na "koncu sveta"

Na gozdnatem območju južno od Snežnika se na ravninskih planotastih predelih nahaja več izkrčenih lazov: Gomance, Čabranska polica in Klanska polica. Med zadnjima dvema, ki ležita na nadmorski višini 1143 m, se je v času Avstrijskega cesarstva nahajala tromeja med Istro, Kranjsko ter Hrvaško in Slavonijo.

Položaj tromeje na topografski karti iz leta 1914.

Zanimivo je, da je ta administrativna meja na več odsekih zvesto sledila poteku rimskega zapornega zida imenovanega Liburnijski limes. "Meji" tako deloma sovpadata tako v smeri proti Babnem polju / Prezidu (sever), kot tudi v smeri proti Klani / Studenu (jug). Isti razmejitveni črti je kasneje sledila meja med Italijo in Jugoslavijo, danes pa na sicer krajšem odseku tudi tista med Slovenijo in Hrvaško.



V vsakem primeru pa je bilo območje Snežnika na začetku 20. stoletja manj "divje" in pozabljeno, kot je dandanes. Obstajalo je namreč precej manjših naselbin v katerih so se bolj ali manj redno zadrževali gozdarji, lovci, ipd.

Pogled na okolico tromeje na razglednici iz začetka 20. stoletja.

Glavne "naselbine", ali bolje rečeno gradovi, zavetišča, gozdarske hiše in lovske koče, na območju Snežnika na razglednici iz leta 1904.

Gozdovi na območju Čabranske police, ki je v začetku 20. stoletja spadala pod Hrvaško in Slavonijo, so bili v lasti barona Ghyczya.

Čeprav prva svetovna vojna nobmočje Snežnika ni imela neposrednega vpliva, so pa njene kasnejše posledice pomenile precejšnji pretres. Gomance, Čabranska polica in Klanska polica so namreč pripadle Kraljevini Italiji, v njihovi neposredni bližini pa je v pokrajino zarezala močno zastražena meja.

Italijanska topografska karta z vrisanim potekom nove meje. Zanimivo je, da so na karti označeni tudi ostanki rimskega zapornega zidu.

Nova politična situacija je s seboj prinesla tudi težnjo po poitaljančenju vseh možnih imen, tudi zemljepisnih. Poitaljančenje je bilo bolj ali manj okorno in je na območju Čabranske in Klanske police privedlo do precejšnje zmede. Avstro-ogrska administrativna meja je planoto namreč delila na dva dela. Eden je spadal pod okrožje Klana, drugi pa pod okrožje Čabar. Od tod tudi izhajata imeni obeh polic. Italijanski topografi so enostavno vzeli v roke slovar in ugotovili, da čabar pomeni vedro (secchio po italijansko) in da je polica v bistvu planota (piano po italijansko). Celotna planota je tako postala Pian della secchia. Zmeda se je še povečala, ko so območju nekdanje Klanske police odprli mejni prehod in ga poimenovali Ciabransca...


Gozdarska hiša na območju planote na razglednici iz leta 1930. Poleg hiše stoji Fiatov tovornjak (najverjetneje gre za model Bl 18).

Kot že prej rečeno je vzpostavitvi nove meje sledila militarizacija območja. Na italijanski strani sta mejo nadzorovali tako obmejna milica (MVSN) kot finančna straža (guardia di finanza). Strog mejni nadzor je s seboj prinesel potrebo po izgradnji številnih vojašnic. Natančnega števila tovrstnih objektov na območju Snežnika nam ni uspelo ugotoviti. Med našimi raziskavami smo zasledili sledeče: 
- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Pian della Secchia
Caserma Guardia di Finanza Ciabransca
- Caserma Milizia MVSN Ciabransca
- Caserma Guardia di Finanza Monte Cifri (Cifre)
- Caserma Milizia MVSN Monte Melise (Melišje)
- Caserma Guardia di Finanza Quota 909 (Brgudac v bližini Studene)
- Caserma Milizia MVSN Dolina dei Noccioli (Leskova dolina)
- Caserma Guardia di Finanza Dolina dei Noccioli
- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Dolina dei Noccioli
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)



Poleg številnih vojašnic so v tem obdobju zrasli tudi številne pomožni objekti: bunkerji, topniški položaji, protitankovski jarki in polja betonskih protitankovskih ovir.

Kljub močni militarizaciji pa je potrebno reči, da je območje Snežnika v obdobju med obema vojnama doživelo tudi kratek, a intenziven, turistični razcvet. Klanska in Čabranska polica sta namreč v dvajsetih letih postali priljubljeno zimskošportno središče. Zgrajena sta bila kar dva gostinska objekta. Smučarji so se najraje zadrževali v zavetišču Angheben, ki je bilo cenovno precej bolj ugodno kot bližnji hotelsko urejen planinski dom Guido Rey, kjer je bilo potrebno celo plačati vstopnino. Na Klanski polici so v tem obdobju organizirali tudi več smučarskih tekmovanj, postavili pa so celo smučarsko skakalnico.


Udeleženci smučarskega tekmovanja pred zavetiščem Angheben.

Povečanje števila ljudi na območju na račun vojakov in turistov je s seboj prineslo tudi povpraševanje po različnih dobrinah. Za zadovoljitev tovrstnih potreb je na Gomancah tako zrasla celo manjša trgovina.


Turistično središče pa je na žalost začelo izgubljati na popularnosti že konec tridesetih let in je po vojni povsem zamrlo.

Dandanes o obstoju teh vojaških in turističnih objektov pričajo le še skromni ostanki. Po drugi svetovni vojni in ukinitvi nekoč strogo zastražene meje so bili namreč ti objekti, razen redkih izijem, prepuščeni propadu ali pa so bili celo namerno odstranjeni. Območje Snežnika je tako ponovno postalo "kraljestvo" gozdarjev, lovcev in ljubiteljev neokrnjene narave. Situacija se ni spremenila niti z nastankom nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Eden izmed redkih "recikliranih" objektov je nekdanja vojašnica na Brgudcu pri Studeni, ki je postala lovska koča. Zanimivo je, da ta objekt stoji ravno na območju, kjer avstro-ogrska administrativna meja, medvojna meja med Italijo in Jugoslavijo ter rimska Claustra povsem sovpadajo. 

Položaj avstrijske administrativne meje na topografski karti iz leta 1914.

V bližini lovske koče si je mogoče ogledati očiščen in nedavno od tega restavriran odsek rimskega limesa.


Viri:
www.lokalpatrioti-rijeka.com
https:/www.kamra.si

četrtek, 10. maj 2018

Il grande ponte romano sull'Isonzo - prima parte

La cosiddetta Via Gemina era una importante strada romana, costruita ai tempi dell'imperatore Augusto, che univa Aquileia a Iulia Aemona (l‘odierna Ljubljana) e in questo mondo collegava l'Italia con il mondo danubiano. Si trattava di una vera e propria autostrada dell'antichità, completa di grandi opere quali stazioni postali e fortificazioni militari. Va comunque tuttavia ricordato che pero la strada romana ricalcava un percorso ancora più antico, la cosiddetta “via dell'ambra” e il cui percorso viene utilizzato tutt'oggi dall'autostrada moderna.

La via dell'ambra

L'opera ingegneristica più importante presente sulla Via Gemina era indubbiamente il grande ponte sull'Isonzo (Pons Sontii), che si trovava nei pressi dell'odierna Farra d'Isonzo (località Mainizza) circa 800 m a monte della confluenza della confluenza del Vipacco con l’Isonzo.

Ipotetica ricostruzione di come doveva apparire il Pons Sontii (Stasi, 2003)

Sulla Tabula Peutingeriana, copia medievale di un antico atlante stradale romano (itinerarium pictum) la cui ideazione viene normalmente attribuita a Marco Agrippa, illustrante le principali strade dell'Impero, si può vedere che il ponte e l'annessa stazione postale (mansio) si trovavano a 14 miglia (circa 22 km) da Aquileia. 

Estratto della Tabula Peutingeriana

Al periodo romano risale anche un'ulteriore testimonianza fornita dallo storico greco Erodiano (170 – 250) che nella sua opera “Storia dell'Impero Romano dalla morte di Marco Aurelio all'ascesa di Gordiano III” fornisce una preziosa descrizione del ponte e delle sue “sfortune” belliche.

Durante il cosiddetto Bellum aquilense del 238, il generale romano Massimino il Trace, il primo dei così detti imperatori militari, marciò dal suo quartier generale di Sirmium (l'odierna Sremska Mitrovica) verso Roma per farsi proclamare imperatore dal senato. Nel disperato tentativo di fermare la sua avanzata, il ponte fu preventivamente distrutto dai Aquileiesi.

Ma, giunto al fiume, il quale sta discosto dalla citta sedici miglia, trovò che la piena delle acque avea dato fuori, squagliate essendosi le nevi de vicini monti che avea indurite la lunga invernata, e tanto era gonfio e impetuoso il torrente, che in nessun modo si poteva guadare. Nè passar si potea altrimenti, perchè quel bellisimo e magnifico ponte, edificato dagli antichi imperadori di pietre quadrate e ad arcate che andavano aumentando di dimensioni, stato era dagli aquilejesi tutto rotto e fracassato. Di maniera che non potendo l'esercito passare all altra riva, per non vi essere nè ponte nè sorte alcuna di navilj, si fermò Massimino titubante sul partito da prendere. In tale incertezza alcuni tedeschi, non sapendo quanto rapidi e impetuosi siéno i fiumi in Italia, e credendo che si volgessero giù pe piani con quell istessa calma che fanno quel di Germania, ove sogliono per tal cagione facilmente ghiacciare, presero animo a sgarare le acque montati in su cavalli valenti a nuotare, ma trascinati dalla corrente vi annegarono.

Massimino risolse il problema facendo realizzare un ponte galleggiante fatto di botti di legno legate tra di loro.

Vennero a lui alcuni ingegneri e gli dissero che in quelle deserte campagne si rinvenivano delle botti vuote e rotonde dalle quali que villani doveano servirsi per trasportare i loro vini e che avendo il concavo delle navi si sarebbero potuto collegare insieme e far gallegiare sulle acque nè vi essere a temere si affondassero quando le si fossero bene concatenate e con gente assai potersi ancora inzavorrare e con rami e terra render ferme e sodisime.

Busto di Massimino il Trace

Massimino comunque non riuscì mai a raggiungere Roma. La distruzione del ponte riuscì a rallentare la sua avanzata abbastanza a lungo e Aquileia ebbe il tempo di rafforzare le sue difese. Durante l'estenuante assedio della città i suoi stessi soldati si ribellarono e lo uccisero.

Vista la sua importanza, dopo questo sfortunato episodio il ponte fu probabilmente rapidamente ricostruito. Grazie a Paolo Diacono sappiamo che esso sopravvisse in qualche modo anche alla caduta del Impero Romano. Il cronista longobardo, nella sua opera Historia Romana, infatti menziona che il 28 agosto del 489 nei pressi del Pons Sontii gli Ostrogoti guidati da Teodorico sconfissero l'esercito erulo di Odoacre. 

Paolo Diacono (720 – 799)

Lo stesso autore ci fa anche supporre che il ponte esistesse anche ai tempi dell'invasione longobarda dell'Italia. Nella sua opera Historia Langobardorum infatti menziona che il re Alboino affidò il Friuli al proprio nipote Gisulfo. Gisulfo accettò l'incarico a patto che il re gli assegnasse alcune farae di sua scelta. Le farae erano comunità (stirpi) di guerrieri con le rispettive famiglie che avevano forti rapporti personali con il duca. Probabilmente è proprio da una di queste farae che ricevette il proprio nome Farra d'Isonzo. L’effettiva presenza dei Longobardi a Farra e stata confermata anche da ritrovamenti archeologici. Il suo nome e la sua posizione sulla riva dell'Isonzo, nelle vicinanze del ponte romano, testimoniano che i Longobardi avevano affidato a guerrieri scelti la difesa di un punto probabilmente ancora altamente strategico.

Da questo punto in poi, però, le tracce storiche del Pons Sontii si perdono. Il ponte venne infatti a mancare in un punto non bene precisato durante i secoli bui. Appare comunque quasi certo che nel 967 non esistesse più. In quell’anno infatti l'imperatore Ottone I donò al patriarca Rodoaldo ampi possedimenti tra i quali figurava anche “... castrum quod vocatur Farra com omnibus suis pertinensis” (... il castello chiamato Farra con tutte le sue pertinenze). Omettere la presenza di un imponente ponte sarebbe stato un fatto alquanto strano, specialmente tenendo conto del fatto che la tassa di transito sarebbe stata una fonte di reddito non indifferente.

Poiché mancano anche notizie su eventuali redditi da traghettamento è plausibile che a quei tempi quel tratto di fiume perse la sua importanza strategica e che i transiti commerciali si erano spostati più a nord verso Gorizia.

Il Pons Sontii quindi spari dalla geografia e dalla memoria per più di un millennio, per poi essere riscoperto nel 800'. Ma di questo tratteremo nel nostro prossimo post.



Fonti: 


Veliki rimski most na Soči - 1. del

Tako imenovana Via Gemina je bila pomembna rimska cesta, ki je povezovala Aquileio (Oglej) z Julio Aemono (današnja Ljubljana). Zgrajena je bila v času cesarja Avgusta in je skozi celotno obdobje antike ter zgodnjega srednjega veka predstavljala glavno prometnico med Podonavjem in Italijo. Šlo je za pravo antično “avtocesto” ob kateri so zrasla številna naselja, poštne postaje in vojaške postojanke. Ker trasa ceste deloma poteka tudi čez težaven teren, je predstavljala njena izgradnja tudi velik inženirski podvig. Kljub temu pa se velja spomniti, da je Via Gemina v veliki meri prevzela traso se starejše ceste, to je t.i. “jantarne poti”, ki je v prazgodovini povezovala Baltik z Jadranom, in da po tej isti trasi se dandanes teče moderna avtocesta.

Jantarna pot

Nedvomno največji gradbeno-inženirski dosežek na celotni trasi Vie Gemine je bila izgradnja velikega mostu na Soči (Pons Sontii), ki se je nahajal v na območju Majnic v bližini današnje Fare, približno 800 m nad sotočjem Soče in Vipave.

Hipotetična rekonstrukcija Ponsa Sontii (Stasi, 2003)

Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija starega rimskega cestnega atlasa (itinerarium pictum), ki prikazuje glavne prometne povezave znotraj Rimskega cesarstva in katerega prvotno zasnovo se pripisuje Marku Vipsaniju Agrippi, kaže, da sta se most in pripadajoča poštna postaja (mansio) nahajala 14 milj (približno 22 km) od Aquileie.

Tabula Peutingeriana - izsek 

Pričevanje o obstoju velikega mostu na Soči najdemo v še enem dokumentu iz rimskega obdobja. Grški zgodovinar Herodijan (170 – 250 n. š.) nam je v svoji “Zgodovini Rimskega cesarstva od smrti Marka Avrelija do vzpona Gordiana III” podal dragocen opis mostu in “nesreče”, ki je most doletela med enim izmed vojaških spopadov, ki mu je bil priča.

Leta 238 n. š. se je namreč rimski general Maksimin Tračan, prvi v nizu tako imenovanih vojaških cesarjev, iz svojega generalštaba v Sirmiumu (današnja Sremska Mitrovica) skupaj z njemu zvestimi legijami odpravil na pohod proti Rimu, kjer naj bi ga senat potrdil za cesarja. Med pohodom je vojska naletela na nepričakovan odpor Aquilejčanov (tako imenovan Bellum Aquilense), ki so, da bi pridobili čas, most preventivno porušili.

Prispevši do reke, katera šestnajst milj od mesta se nahaja, videl je, da je ta hudo široka inu globoka, jer napojil jo je taleči se sneg, kateri celo zimo se v bližnjih gorah je nabiral. Reka bila je tako silna inu deroča, da ni je bilo moč prebroditi. Tudi drugače je vojska ni mogla prečiti, jer tisti sjajni veliki most, kateri od starih cesarjev iz velikih klesanih kamnov zgrajen je bil in katerega mnogoštevilni oboki proti sredini reke v veličino so rasli, Akvilejci so celega pokvarili inu razvalili. Jer brez mostu inu brez bark naprej proti Akvileji ni mogla, je Massiminova vojska tako ob vodi obstala. Nekateri Germani so, ne vedoč kako hitre inu divje so reke v Italiji inu misleč, da so počasne inu mirne kakor one v Germaniji, katere zbog tega zamrznejo rade, z iskrimi konji v reko zaplavali, a jaki tok jih je proč odnesel inu vse pogubil.

Maksimin je težavo rešil tako, da je dal zgraditi pontonski most iz med seboj povezanih vinskih sodov.

Prišli so do njega nekateri mojstri, kateri so rekli, da je v tisti opusteli deželi moč najti veliko število velikih okroglih posod, katere so tamkajšnjemu življu za prevoz vina služile. Jer so te posode znotraj votle kakor barke, rekli so mojstri, da moč jih je povezati med seboj in da bodo one na vodi plavale in da je tako povezane posode z vejami in zemljo še bolj učvrstiti možno.

Doprsni kip Maksimina Tračana

Kljub vsemu pa Maksiminu nikdar ni uspelo priti do Rima. Uničenje mostu je uspelo njegovo vojsko zadržati dovolj dolgo, da so Aquilejčani dodatno utrdili mesto. Na koncu so se vojaki zaradi nepričakovano dolgega obleganja mesta, lakote in bolezni Maksiminu uprli in ga umorili. 

Po tem nesrečnem dogodku je bil most, glede na njegovo izredno pomembno vlogo kot vez Italije z vzhodom, verjetno kmalu ponovno usposobljen. Zahvaljujoč langobardskemu kronistu Pavlu Diakonu vemo, da mu je celo uspelo preživeti padec Zahodnorimskega cesarstva. V svojem delu Historia Romana Diakon namreč omenja, da so 28. avgusta 489 v bližini Ponsa Sontii Ostrogoti Teodorika Velikega premagali herulsko vojsko, ki jo je vodil Odoaker. 

Pavel Diakon (720 – 799)

Isti avtor nam v svoji Historii Langobardorum daje tudi slutiti, da je v času prihoda Langobardov v Italijo (568) most najbrž še vedno stal. Diakon namreč pravi, da je langobardski kralj Alboin zaupal upravljanje Furlanije svojemu nečaku Gisulfu. Gisulf je bil zadolžitev pripravljen sprejeti pod pogojem, da mu kralj dodeli tiste farae, ki si jih bo sam izbral. Farae so di bile osnovne celice langobardske vojaške organizacije. Šlo je za posebne rodove, ki so jih tvorili izbrani bojevniki in njihove družine in ki so bile v tesnih odnosih z vladajočim vojvodo. Naselje Fara je verjetno dobilo ime ravno po enem izmed takih vojaških rodov, ki se je naselil na tem mestu. Prisotnost Langobardov na tem območju potrjujejo tudi arheološke najdbe. Postavitev novega naselja tik ob reki v bližini rimskega mostu daje slutiti, da je vojvoda Gisulf to območje smatral za strateško še vedno izredno pomembno.

Od tod naprej pa se za Ponsom Sontii izgubijo vse zgodovinske sledi. Zgleda, da je most v nekem nedoločenem trenutku tako imenovanega in “temnega srednjega veka” preprosto izginil. Skoraj gotovo je, da je bil že porušen že pred letom 967. Iz tega leta namreč izhaja darovnica s katero cesar Oton I oglejskemu patriarhu Rodoaldu podeljuje več ozemelj med katerimi je najti tudi “... castrum quod vocatur Farra com omnibus suis pertinensis” (... grad, ki se imenuje Farra z vsem pripadajočim). Nenavadno bi bilo, da darovnica ne bi omenjala tako pomembnega objekta, kot je most, predvsem upoštevajoč dejstvo, da bi pobiranje mostnine predstavljalo vse prej kot zanemarljiv vir dohodka.

Ker ni niti novic o morebitnih dohodkih iz naslova prevoza prek reke z brodom, je upravičeno domnevati, da je območje Fare v tistem času že povsem izgubilo na strateškem pomenu in da so se prometni tokovi premaknili severneje na območje Gorice.

Pons Sontii je tako izginil iz zemljepisa in iz spomina za več kot tisoč let. Ponovno se je pojavil šele v 19. stoletju. A o tem bomo govorili naslednjič.



Viri: